Ko roke želijo postati bager

Piše: Igor Ambrožič, psihodinamski procesni coach in konzultant

Pred nekaj meseci sem se na coaching seansi pogovarjal z mladim kemijskim tehnologom, vodjem sektorja v velikem laboratoriju prepoznavnega slovenskega podjetja. Izobražen, poln energije in humorja, začinjenega z zdravo mero cinizma, vodi okoli petnajst sodelavcev. V podjetju ga prepoznavajo kot zanesljivega, natančnega, stremečega h popolnosti, obenem pa nekoga, ki rad priskoči na pomoč, velikokrat kar z lastnimi rokami. Na to je tudi sam ponosen, čeprav v razmišljanju hitro prideva do ugotovitve, da smisel vodenja ni v tem, da za nekom, namesto nekoga ali ob nekom opravljaš njegove konkretne naloge in opravila. Pomagam mu še razumeti, da smo lahko največkrat zgolj dovolj dobri, optimalni, pričakovano zadovoljivi, le redko pa nam uspe, da smo perfekni vodje ali idealni strokovnjaki za neko podjetje in tudi za nas same.

Zadovoljen sem bil, da je imel dokaj hiter uvid v te procese in relacije nakar med skoraj otroškim nasmehom pove, da si je od vedno želel voziti – bager. Bratranec mu je sedaj ponudil priložnost, da se ga nauči upravljati in ves navdušen pove, da komaj čaka, da začne. Še sam sem se moral nasmehniti – malo zato, ker je dobra volja pač nalezljiva, še bolj pa spričo tega, ker nama je uspelo hitro ugotoviti, da bager predstavlja izjemno močan in učinkovit podaljšek njegovih rok, s katerimi si tako zelo želi uravnavati in upravljati svet okoli sebe. Pravzaprav bo to zelo koristna izraba njegovega prostega časa – kompenzacija, v veliki meri nezavednih teženj, ter nekaj metrov izkopanega jarka za novo kanalizacijsko omrežje v soseščini.